Dermis (corium, usnjica)

Med dermisom (gr., derm = koža, tudi usnjica oz. corium) in epidermisom (povrhnjica) je ostra meja, nasprotno pa je prehod proti subcutisu (podkožnemu maščobnemu tkivu) prost.

Stratum papillare tvori ostro, valovito mejo med usnjico in epidermisom.

1 Stratum papillare
2 Bazalna membrana
3 Bazalne celice
4 Epidermis

Stratum papillare in stratum reticulare

Stratum reticulare (lat., stratum = sloj, plast; reticular = mrežast) ali retikularna plast predstavlja spodnji del usnjice in kontinuirano prehaja v globlje ležeče podkožje (subcutis). Stratum papillare (lat., papille = grbe) ali papilarna plast je zgornji sloj usnjice, ki tvori ostro, valovito mejo, ki jo ločuje od povrhnjice. Valovita struktura poveča kontaktno površino s povrhnjico, s čimer je zagotovljena optimalna oskrba spodnje epitelne plasti povrhnjice - bazalnih celic - s hranilnimi snovmi preko krvnih žil, ki potekajo v papilarni plasti.

Vezivno tkivo usnjice

Glavna sestavina usnjice so proteinoidna vlakna vezivnega tkiva - elastična vlakna v obliki lokov ter valovita, malo raztegljiva kolagenska vlakna. Ta zagotavljajo visoko prožnost in natezno trdnost usnjice.

Mladi spoji kolagenskih vlaken in glikozaminoglikana lahko vežejo veliko vode in tako skrbijo za visoko notranjo napetost (tugor) mlade kože. Z leti pa se kolagenska vlakna močneje povezujejo v mrežo; sposobnost za vezanje vode se zmanjša in koža postane dovzetna za nastanek gubic.

Glikozaminoglikani (mukopolisaharidi) se vežejo s proteinoidnim ogrodjem vezivnega tkiva v tako imenovane proteoglikane. Ti tvorijo želatinasto maso, ki lahko vodo vpije kot goba in jo tudi ponovno odda.

Vezivno tkivo, glikozaminoglikani in sposobnost za vezanje vode

Vmesni prostori v dermalnem prepletu vlaken vsebujejo neke vrste polnilo, ki je sestavljeno iz dolgih verig sladkornih molekul (polisaharidov; gr., poly = več, veliko; sacchar = sladkor). Ti tako imenovani glikozaminoglikani (tudi mukopolisaharidi), ki se s pomočjo fibronektina, neke vrste "lepila", vežejo s proteinoidnim ogrodjem vezivnega tkiva v proteoglikane, lahko vsrkajo vodne molekule. Ta želatinasta masa deluje kot goba. Pod pritiskom lahko vezano vodo reverzibilno odda in jo nato ponovno sprejme. Ta proces verjetno prispeva k oskrbi usnjice s hranilnimi snovmi.

Hialuronska kislina (gr., hyali = steklo) spada v skupino glikozaminoglikanov in s tem k sestavinam vezivnega tkiva, ki vežejo vodo. Glikozaminoglikani so podvrženi stalnemu nastajanju in razgradnji. Nasprotno pa se kolagensko ogrodje obnavlja samo, kadar je to potrebno, na primer v primeru poškodbe kože.

Ostale sestavine usnjice so različne vrste celic, kot so fibroblasti, mastociti in druge tkivne celice, ter številne krvne in limfne žile, živčni končiči, receptorji za toploto in mraz ter organi tipa.

1.     Lasno steblo

2.     Lojnica

3.     Lasna čebulica (bulbus)

4.     Lasna papila

5.     Znojnica