Imunski sistem kože

Koži lastna obramba pred mikroorganizmi se začne neposredno na površini kože: posebne maščobne kisline, ki jih izločajo lojnice, ter izločki določenih bakterij, ki so del fiziološke flore kože, zavirajo razvoj gliv in bakterij. Določeni encimi v znoju (lizocimi) lahko razgradijo celično steno vdirajočih bakterij. Če pa se zgodi, da na primer zaradi poškodbe kože tujek vendarle prodre v kožo, se odzove imunski sistem kože. Številne kožne celice so soudeležene pri obrambi pred tujki. Pri tem pa nekatere celice - npr. Langerhansove celice - pripadajo izključno imunskemu sistemu kože.

Porazdelitev epidermalnih Langerhansovih celic (temni madeži) v biopsijskem materialu.

Izvor in fiziologija Langerhansovih celic

Dendritske Langerhansove celice izvirajo iz kostnega mozga. V povrhnjici se nahajajo v obliki enakomerno razporejene mreže, ki doseže gostoto okrog 700 do 800 celic na kvadratni milimeter.

Te celice predstavljajo najbolj "zunanja" mesta imunskega sistema in poleg makrofagov in granulocitov pripadajo
mieloični vrsti celic.

.

Pod elektronskim mikroskopom so razpoznavne intracelularne visoko značilne citoplazmatske celične organele v obliki teniškega loparja - "Langerhansove granule". Te igrajo pomembno vlogo pri receptorsko pogojeni endocitozi.

Različne maščobne kisline iz sebuma (loj) se pojavljajo samo na površini kože

Makrofagi - oblika fagocitov - prvi reagirajo na vsiljivce. V koži so prisotni v različnih pojavnih oblikah: v povrhnjici so to Langerhansove celice, v usnjici pa tako imenovani tkivni makrofagi.

Način delovanja Langerhansovih celic

Langerhansove celice so specializirane za aktiviranje mirujočih T-celic pomagalk, s čimer sprožijo primarni imunski odziv, odvisen od T-celic. Tako torej igrajo pomembno vlogo pri kontaktnih alergijah, zavračanju kožnih presadkov in drugih imunoloških procesih kože.

Po stiku z ustreznim antigenom (virus, kontaktni alergen, kožni presadek) Langerhansova celica zapusti povrhnjico in pride po limfnem obtoku v bezgavko. Na tej poti preide skozi proces zorenja, ki privede do prezentacije antigena na površini celice. Celice, ki na ta način zapustijo povrhnjico, nadomesti ustrezno število novih Langerhansovih celic iz kostnega mozga.

V bezgavkah tako dozorele Langerhansove celice aktivirajo T-celice pomagalke, te pa imajo na svoji površini ustrezne receptorje, specifične za antigen. Tako se sproži reakcija telesnega imunskega sistema.

T-celice pomagalke spadajo v skupino T-limfocitov. Pri tem razlikujemo med supresorskimi celicami in celicami pomagalkami, ki uravnavajo imunski odgovor, in tistimi, ki skrbijo za odstranjevanje antigenov.

Zunanji vplivi na imunski sistem kože
Na aktivnost Langerhansovih celic v povrhnjici med drugim vplivajo:

• - celični mediatorji (citokini), kot je interlevkin-10
  
• - UV-žarki
  
• - fotokemoterapija
  
• - imunosupresivna zdravila (na primer kortikoidi)

Po intenzivni izpostavljenosti UV-žarkom je mogoče opazovati, kako Langerhansove celice svoje celične izrastke uvlečejo vase in se umaknejo iz povrhnjice. Interlevkin-10 (IL-10), ki ga kožne celice sproščajo ob izpostavljenosti UV-sevanju, poleg tega povzroči prizadetost celotnega imunskega sistema, torej tudi na neizpostavljenih območjih. Na ta način nastanejo v koži imunosuprimirana področja, ki dajo priložnost kožnim celicam z UV-poškodbami, da popravijo škodo, in se tako ne eliminirajo zaradi predčasnega imunskega odgovora.

Genetsko spremenjene celice je težko identificirati. Po več letih kronične izpostavljenosti soncu se lahko pojavijo rakaste celice v bazalni in trnasti plasti, ki se razvijejo iz mutiranih keratinocitov.

Zmanjšan imunski odziv dodatno onemogoči učinkovito obrambo proti mikroorganizmom, kot je denimo herpes virus. To pa lahko pojasni ponovno aktivacijo okužb z virusom Herpes simplex ob izpostavljenosti UV-žarkom.

Zmanjšano število epidermalnih Langerhansovih celic (temni madeži) v biobsijskem materialu, 2 dni po obsevanju s sončnim simulatorjem