Regeneracijski in reparaturni mehanizmi

Koža razpolaga z različnimi regeneracijskimi in reparaturnimi mehanizmi, da odpravi poškodbe, ki jih povzročijo zunanji vplivi, in funkcijske izgube, ki so posledica teh poškodb.

Reakcije poroženele plasti

Če na kožo delujejo mehanski, fizikalni ali kemični dražljaji iz okolja, se poroženela plast odebeli. Tipičen primer je odebelitev poroženele plasti po intenzivni izpostavljenosti UV-žarkom ali izoblikovanje žuljev na mehansko obremenjenih mestih na koži (dlani, podplati).

Regeneracija poškodb zaradi UV-žarkov

Ob intenzivni izpostavljenosti UV-sevanju nastanejo primarne poškodbe dednega materiala. Sekundarne poškodbe na celičnih proteinih in membranah nastanejo zaradi UV-induciranih prostih radikalov. Znani so različni koži lastni mehanizmi za popravljanje poškodb DNK; za ljudi sta pomembni predvsem ekscizijska in postreplikacijska reparacija. Mehanizem ekscizijske reparacije temelji na tem, da se poškodovani odsek DNK prepozna, odstrani in nadomesti. Tako se preprečijo mutacije, če koži lastni reparaturni sistem ni preobremenjen ali okvarjen. Pri postreplikacijski reparaciji se nasprotno poškodovani segment DNK sprva "obide", kar pomeni, da se pri branju genetskih kod ne zazna; šele kasneje se izvrši reparacija. Vendar ta mehanizem deluje tako pomanjkljivo, da pride zaradi reparacije pogosto do več mutacij kot zaradi poškodb sevanja, ki so prvotni vzrok vseh teh procesov.

Kemično inducirane brazgotine lahko nastanejo po ponavljajoči kopeli s topili in vodo.           

Regeneracija poškodb kože

Plast epidermalnih matičnih celic - bazalna plast - s stalno delitvijo celic (proliferacijo) skrbi za kontinuirano obnavljanje povrhnjice (epidermisa). Če pride do poškodbe, ki je omejena na najbolj vrhnjo plast kože, se lahko te poškodbe kože, imenovane erozije, zacelijo brez nastanka brazgotine. Če pa poškodba kože sega vse do usnjice (npr. pri ulkusu), je prizadeta tudi bazalna membrana, in ko se poškodba zaceli, največkrat ostane brazgotina. Pri tem poškodovane kožne celice zamenja vezivno tkivo. Celjenje ran poteka v več zaporednih fazah: v prvi fazi se zaradi strjevanja krvi, ki izhaja iz rane, tvori sprijemljiva, na zunanji strani strjena membrana (krasta). Sledi koži lastna čistilna faza, med katero pride do avtolize in fagocitoze poškodovanih, odmrlih kožnih celic. Vzporedno se encimatsko razgradijo vezivna vlakna, pri čemer so dejavne mobilne obrambne celice in fagociti, priteka pa tudi limfna tekočina.

V fazi izgradnje ali proliferacije poteka epitelizacija osnove rane, ki obsega tvorbo kapilarnih lamel in novega veziva ter kolagenskih vlaken. Aktivnost delitve kožnih celic se lahko med proliferacijsko fazo vzbudi in spodbuja z uporabo lokalnih sredstev, kot je dekspantenol. To lahko prispeva k boljšemu in hitrejšemu celjenju ran. 

Avtoliza pomeni samorazgradnjo odmrlih ali odmirajočih celic s pomočjo lizosomskih encimov. S fagocitozo označujemo aktivno vsrkanje delcev v fagocite.