Otroška koža

Otroška koža ima enako število slojev kot koža odraslega. Od kože odraslega pa se razlikuje v nekaterih pomembnih anatomskih in fizioloških značilnostih:

• Otroška koža je debela le približno za eno petino kože odraslega in je zato manj odporna.
• Zaradi bistveno manj izrazite poroženele plasti, katere celice so tudi manj gosto razporejene, je zaščitna funkcija poroženele plasti v primerjavi z zrelo odraslo kožo še zelo omejena. Zato lahko na kožo nanešene snovi lažje prodrejo v globlje plasti kože in se močneje resorbirajo.
• Funkcija hidrolipidnega sloja in kislinskega zaščitnega plašča pri dojenčkih in majhnih otrocih je zaradi manjšega izločanja lojnic in znojnic še relativno šibka. Šele v puberteti se izločanje lojnic zaradi hormonskih sprememb poveča.
• Zaradi majhne pigmentacije kože je povečana občutljivost na UV-žarke, ker so melanociti, ki so sicer že prisotni, le malo aktivni

 

Zaradi teh razlik je otroška koža posebej občutljiva na kemične, fizikalne in mikrobiološke vplive ter nagnjena k izsušitvi. Tudi sposobost za uravnavanje temperature je ob relativno veliki površini telesa zaradi že omenjenega, manjšega izločanja znoja in sorazmerno počasne prilagodljivosti prekrvavitve kože občutno manj izrazita kot pri odraslih.

Plenični izpuščaj
Pri negi otroka je treba posebej paziti na kožo v predelu plenic. Tukaj lahko zaradi okluzijskega učinka plenic v kombinaciji z urinom, izločki in znojem ter mehanskimi obremenitvami (drgnjenje) pride do vnetja kože. Zaradi povišanja pH-vrednosti kot posledice bakterijskega delovanja s sečnino (nastajanje amoniaka) pride do aktiviranja triptičnih encimov, ki predstavljajo za kožo škodljivo kontaktno nokso. Poleg tega naj bi pri nastajanju pleničnega izpuščaja pomembno vlogo igrale fekalne bakterije in glivica Candida albicans.

Po 4. letu starosti se koža počasi razvija v obliko, ki je značilna za kožo odraslega človeka. S puberteto - okrog 12. leta starosti - otroška koža po svoji strukturi in funkciji ustreza koži odraslega.